Je to velika številka za noč v ljubljanski porodnišnici, pet novorojenčkov?
»Niti ne, to je običajna noč. Največ se jih je rodilo 12 v eni noči. To je največ, kar pomnim, odkar delam v porodnišnici. Včasih jih je bilo najbrž še več.«
Bila je polna luna, je res, kar pravijo, da se takrat rodi več otrok?
»Bila je celo narejena študija in ugotovili so, da to ni res. A mi v porodnišnici opažamo, da vseeno je tako. Morda je to tudi psihološki efekt na nosečnice, da bodo na polno luno res rodile (smeh).
Po statističnih podatkih so to teorijo ovrgli, babice v porodni se s tem ne bi strinjale. Je res, da zna biti okoli polne lune res pestro dogajanje, ni pa vedno tako. Če ni pestro v številu porodov, pridejo pa zanimivi primeri.«
Je naporno biti babica v porodnišnici?
»Niti ne, ker delam, kar me veseli.«
Pa psihično, je to delo naporno?
»Naporno je, kadar se zgodijo slabi izidi. Pa tudi ženske, ki rojevajo, so različne: z nekaterimi je zelo lahko, z nekaterimi pa precej težje, moraš vložiti veliko več, da porod poteka gladko.
Res pa je, da potrebujem več časa, da pridem k sebi po težkem porodu, ki psihično izmuči tudi mene. Vsekakor so vesele in tudi žalostne plati mojega poklica.«
A zagotovo so posebni občutki, ko na svet pomagate novemu bitju, človeku.
»To se sploh ne da opisati. Že to, da sem lahko zraven pri porodu, je privilegij. Vidim, kako se ustvari nova družina. To je tako vesel, poseben trenutek, neopisljivo pravzaprav.
Mešanica zadovoljstva, da se je vse dobro izšlo, in dober občutek, da si nekomu pomagal. Porod ni lahka zadeva, poleg tega, da boli, je zraven tudi polno čustev. Je pa zelo dober občutek!«
Kako dolgo že delate kot babica in kako ste začutili, vedeli, da je to poklic za vas?
»Kot babica delam že okoli pet let. Hodila sem na srednjo zdravstveno šolo in takrat smo vse dijakinje bile prepričane, da bomo babice. Ko so nas v 1. letniku vprašali, kaj bomo delali na koncu, je večina dvignila roko, da se bo usmerila v babištvo. Predvsem zaradi dojenčkov (smeh).
Na koncu sva se iz cele generacije vpisali dve. Sama sem skozi študij ugotovila, da je vsekakor poklic zame. Da je sicer vse drugo kot dojenčki, a biti ob ženski in spraviti na svet novo življenje, to je neprecenljivo.
Če bi me zdaj kdo vprašal, ali bi počela kaj drugega, bi rekla ne.«
Ženske ne rojevamo le od sedmih do treh, kakšen je vaš urnik?
»Čisto odvisno od dneva. Včasih ni nikogar in sedimo, potem pa, mi rečemo 'pripelje avtobus' in se v sekundi vse obrne. Od tega, da sem imela eno porodnico, jih imam v trenutku lahko tudi dve ali tri.
Ni nobenega pravila. Malo se vseeno orientiramo, na primer dopoldan so ženske naročene na carski rez in tako približno vemo, kaj nas čaka.«
Pa se več otrok rodi ponoči ali podnevi?
»Večina žensk pride s popadki popoldne ali ponoči. Se pa v tem času rojevajo tudi otroci pri ženskah, pri katerih smo se odločili sam porod sprožiti.«
Štejete, koliko otrok je z vašo pomočjo prišlo na svet?
»Ne. Ko sem začela delati, sem želela šteti, a potem nisem vedela, kje naj začnem. Začneš namreč delati s svojim mentorjem, nekaj porodov. Potem te kdaj starejše babice vzamejo s seboj, da pridobiš izkušnje.
Sem pa pričakovala vaše vprašanje in sem pogledala statistiko: v petih letih sem bila prisotna pri 832 porodih.«
Zakaj ste se odločili za delo v ljubljanski porodnišnici?
»Jaz sem sicer iz Gorenjske. Najprej sem bila tri mesece na izmenjavi v Estoniji, potem pa sem šla še na medicinsko odpravo v Afriko. Tam je bilo res posebno, saj so me kar postavili pred dejstvo: nadela sem si rokavice in ženske so začele porajati. Bila je res posebna izkušnja.
Tako sem, ko sem se vrnila z odprave, poklicala v ljubljansko porodnišnico, če morda rabijo kakšno študentko, takrat sem imela status, čeprav sem že diplomirala. Rekli so, da ne potrebujejo študentov, temveč diplomirane babice. Prijavila sem se na razpis in službo sem dobila!«
Je ljubljanska porodnišnica posebna?
»Tukaj vidiš res vso možno patologijo. Vsak dan je priložnost, da se naučiš novih stvari in vidiš primere, za katere ne bi niti pomislil, da so možni. Z vidika ženske pa jim lahko ponudimo res dosti. Od čisto fiziološkega poroda, da narava naredi svoje do epiduralne analgezije in podobno.«
Pred leti je bilo dokaj strogo, med porodom je morala ženska ležati, ni smela hoditi – je zdaj kaj drugače?
»Postali smo mnogo bolj odprti glede fiziologije poroda. Je pa res pri tem pomemben individualni pristop k vsaki ženski.
Prilagoditi se je treba dani situaciji in dobro oceniti, kje je menjava in uporaba položajev smiselna in kje ne. Kot sem že omenila, pri nas rojevajo tudi ženske, pri katerih nosečnost ne poteka normalno, tako da tukaj vodenje fiziološkega poroda odpade.«
Bili ste tudi v Estoniji, kako pa je tam v porodnišnici?
»Pri nas babice navajajo, da si ves čas z žensko, da tipaš popadke, predihavaš popadke. V Estoniji pa je vse bolj sproščeno, le pogledaš jo, greš vsake toliko. Je drugačen pristop kot pri nas, ampak tam je tudi mentaliteta žensk drugačna. Se mi zdi, da so bolj naravnane k fiziologiji poroda kot tukaj pri nas.
Se tudi pri nas ta trend spreminja, ampak ... nekatere že na vratih rečejo varnostniku, da bi rade epiduralno analgezijo.«
Si jih veliko želi epiduralne analgezije?
»Kar dosti. Pridejo rojevati k nam drugod iz Slovenije ravno zaradi tega, ker vedo, da je epiduralna na razpolago ves čas.«
Pri porodu ste pomagali tudi vaši sestri, kajne?
»Res je, bila sem pri porodu obeh sester. To so res čisto posebni občutki.«
Živite torej v Ljubljani, kaj lahko poveste o njej?
»Jaz sem sem prišla z razlogom (smeh). V Ljubljano sem prišla že kot dijakinja, tako sem živela v dijaškem domu in kasneje v študentskem. In seveda uživam, da lahko živim sama.«
Kam se v Ljubljani najraje odpravite, kaj so za vas prednosti Ljubljane?
»Všeč mi je, ker je vse na dosegu roke. Tako v mestu kot po državi, hitro sem na morju ali v gorah.«
Starejše novice
