Ravnateljica SNG Drama Ljubljana odkrito o propadajoči stavbi v centru Ljubljane, delovanju na Litostrojski in načrtih, da bo gledališče po več sezonah spet zaživelo v mestu.
Zdaj ste že drug mesec na čelu Drame, kajne?
»Ja, zdaj je že zares.«
Kakšni so prvi občutki na mestu ravnateljice SNG Drama Ljubljana in kje so glavni izzivi, ki jih vidite?
»Prvi mesec je bil kar »rollercoaster«. Po eni strani je vse znano, predstave, publika, vaje, urniki, scenografije, promocija, ampak je vse iz druge perspektive. Večkrat si ponavljam, da jaz že vem, kako gledališče funkcionira, samo navaditi se moram na svojo novo vlogo. Zdaj sem jaz tista, ki je servis za druge kreativce.
Resnično sem mislila, da vem vse o proizvodnji predstav, pa sem vendar presenečena, koliko ljudi, prostora, časa, koordinacije, pogovarjanja, usklajevanja, zdravja, sreče je potrebno, da bi bilo na koncu vse videti tako enostavno.
Zdaj sem dojela, kaj pomeni »žongliranje« s 139 zaposlenimi, pa še zunanjimi sodelavci, gostujočimi igralci, upokojenci, študenti … Ves ta napor, da imamo na koncu sezone okrog deset novih uprizoritev in še dvakrat toliko iz prejšnjih sezon. Vse to, da gledalec kupi vstopnico, se dobi s prijatelji, stopi v dvorano, je toplo, je lepo in je magično. Torej, da je vse videti lahkotno in da so na odru igralci, ki so očarljivi.
V resnici sem še premalo rekla, zraven je še vse, kar se zgodi v zvezi s promocijo uprizoritev. Brez informacij, brez novinarjev, brez družbenih medijev publika ne pride.«
Kako vam uspeva? Zdaj smo tukaj na Litostrojski cesti, v industrijski coni v Šiški, kjer stoji nadomestna Drama. Privabite dovolj gledalcev, jih je toliko, kot jih je bilo v centru mesta?
»Podatki, ki jih trenutno imamo, pravijo, da se je po koroni v vseh gledališčih, na vseh množičnih prireditvah, da tako rečem, zmanjšalo število obiskovalcev in občinstvo se je previdno vračalo. Potem je sledila še selitev iz centra mesta, z lokacije, na katero je naša publika že mnogo let navajena.
Na žalost se do Litostroja ne pride s Kavalirjem.
Po selitvi se nekateri abonenti niso odločili, da nas bodo obiskovali. Ampak drugo sezono na nadomestni lokaciji smo že na številkah, ki smo jih imeli v zadnji sezoni v stari Drami.
Sklepam, da so ljudje vendarle ugotovili, da je ta prostor na drug način prijeten in da ni tako nemogoče priti do Litostroja. Vseeno smo jo dobro odnesli, gledalci in mi, na kupu smo in še imamo potrpljenje. Če ne drugega, imajo veliko več prostora za noge. In tudi parkiranja ni treba plačati.
Seveda pa bi bilo veliko, veliko lažje, če bi vedeli, za koliko časa. Ne bi pa radi, da bi se preveč navadili na našo odsotnost, in smo veseli, ko nas sprašujejo, kdaj bomo nazaj v mestu.
Ljudje si želijo celotnega dogodka: sprehoda po mestu, novoletnih in drugih občasnih prireditev, pijače pred predstavo ali po njej, vsega tega, kar spada zraven h »gremo v gledališče«.
Bo pa Ljubljana, ko mi odidemo, dobila še en lep nov kulturni prostor, na katerega bo publika že navajena.«
Kako torej kaže z obnovo Drame v centru, stavba vidno propada, je kaj novega glede gradbenega dovoljenja za obnovo?
»Zelo blizu smo dogovoru – da mi čim prej začnemo gradbena dela in da so naši sosedje zaščiteni, varni in konec koncev odškodovani za začasne motnje, ki jih bo povzročila zahtevna gradnja stavbe ob njihovih stanovanjih.
Seveda nam je vsem žal, da ni prišlo do tega dogovora hitreje, in upamo, da bomo zdaj zdaj dosegli nekaj, pri čem bomo vsi naredili kompromis, da bomo vsi dokaj zadovoljni, ker to je vedno tako. Idealnih rešitev ni. Iščemo rešitev, ki je varna in pametna za vse nas.
Pa še dobra za mesto Ljubljano, da ne bo imelo žalostnega zelenega objekta, ki ga počasi že napada mah. In za stanovalce, da ne gledajo stavbe, ki se jim pred okni ruši.
Kmalu bo postalo bolj resno, to propadanje stare stavbe, in bo že hoja mimo nje postala nevarna.
Tako da mi resnično upamo na dober začetek tega leta in na rezultate. Do takrat pa počnemo vse, česar se lahko spomnimo, da projekt pripravimo, da potem hitreje stečejo obnovitvena dela.
Poleg stavbe Drame zajema celovita prenova še tri objekte: arhiv, skladišče ter delavnico in atelje, ki si ju delimo z Opero in baletom. Vse moramo prenoviti hkrati.«
Lahko kljub temu postavite časovnico, kdaj bomo lahko znova stopili v Dramo v mestu?
»Ja, lahko vam povem, kakšen bi bil sanjski scenarij.
V primeru, da sklenemo dogovor januarja, imamo že pripravljeno vso dokumentacijo, da lahko končno oddamo vlogo za gradbeno dovoljenje. Zakonski rok za izdajo gradbenega dovoljenja je 200 dni. Upamo seveda, da ne bo potrebno toliko časa.
Mi računamo, da bi – še enkrat poudarjam, v sanjskem primeru – novembra lahko začeli dejansko rušiti prizidek.
Gradbeni nadzornik celotnega projekta, podjetje Savaprojekt, ki je bilo izbrano na javnem natečaju, je izdelal časovnico: od trenutka, ko dobimo gradbeno dovoljenje, so predvidena tri leta do slavnostnega odprtja nove stavbe.
To je seveda v sanjskem primeru, če se nam nikjer ne zaplete in nas vsi, in mesto in vlada, podprejo.«
Torej boste na Litostrojski še koliko sezon?
»Verjetno vsaj še štiri sezone, to pomeni vsaj 40 premier v teh prostorih in praktično cel moj mandat.
Če k temu prištejete, da teče že druga sezona, je to kar dolgo obdobje.«
Kako se je Ljubljana kot okolje za umetnika spremenila v vseh teh letih, odkar ste prišli v Slovenijo? Kako ste jo doživeli, ko ste prišli?
»V Ljubljano sem se preselila kakšnih deset let po osamosvojitvi, v obdobju vsesplošnega optimizma ob ustanovitvi nove države in novih začetkih.
Kultura je bila v tistem trenutku v Sloveniji velika prioriteta, kar je bilo pričakovati, saj se vsaka nova država promovira z jezikom in kulturo. Ob nastanku nove države je bilo gledališče resnično zelo pomembno.
V Ljubljano sem hodila na počitnice, še preden sem se preselila v Slovenijo, in spomnim se, kako se je začela po osamosvojitvi spreminjati. Stvari so se dogajale neverjetno hitro. Začela je dobivati dogodke in oblike glavnega mesta. Dvorane za festivale, prostore za sodobno umetnost, stene za murale in grafitiranje, sodobne skulpture, trge za dogajanje na prostem.
Ni pa dobila nobenega popolnoma novozgrajenega gledališča. Več jih je bilo prenovljenih, nekaj jih je dobilo prostore s spremembo stavbne namembnosti, ampak nismo sezidali nobenega novega gledališkega objekta.«
Se vam zdi, da se je ta kulturni utrip v Ljubljani spremenil in so zdaj druge stvari v ospredju kot takrat?
»V Ljubljani živim že 25 let. Mesto je postalo veliko bolj pretočno. Tudi videti je več bolj pisanih ljudi. Jemo veliko bolj raznoliko hrano. Pregnali smo avtomobile iz najožjega centra, imamo precej novih športnih površin, trgov za demonstriranje, promenad in res veliko trgovin. Je pa res, da lažje hodimo v visokih petah.
Mogoče smo bolj poskrbeli za turizem kot za kulturno življenje. Pogrešam manjše trgovine, knjigarnice, klube in prostore za glasbene dogodke. Nasploh pogrešam prostore za neodvisno sceno in mlade umetnike. Zelo pa podpiram prostore za druženje mladih.«
Je neodvisna scena pomembna?
»Zelo pomembna.
Opažam, da mlajši ustvarjalci v gledališču začenjajo delati tako, kot smo začenjali v prejšnjem stoletju, kot vajenci. Asistenti starejšim režiserjem.
Ko sem jaz prišla v Slovenijo, smo začenjali delati na off-sceni, delali smo različne norosti, ki se spodobijo mladim ustvarjalcem. Prav bi bilo, da je več prostora za poskuse in napake. Veliko je zanimivih mladih ljudi. Bilo bi prav, da imajo več možnosti.«
Imate v mestu kakšen prostor, ulico, park, kavarno, kotiček, ki ga redno obiskujete? Del Ljubljane, ki vam je posebej pri srcu?
»Kavarna Mestnega muzeja mi je ljub prostor, za posedanje v miru ali pa za kakšen tih sestanek. Tisti prostor je res lep.
Moj drugi ljubi prostor je okolica džamije. Tam živim. Ko še ni bilo gradbišča zraven, je bilo res mirno. Ta objekt je izjemno lep, in včasih, ko se nič ne dogaja in sem lahko sama, rada tam posedim. Poleti imajo lepo vodno instalacijo, in stik med vodo in arhitekturo je res pomirjajoč.
Pa Pionirski dom je zame nekaj posebnega.
Odraščala sem v Pionirskem domu v Beogradu, vso osnovno šolo sem preživela v likovnih ateljejih. Verjetno ne bi bila umetnica, če ne bi tam preživela otroštva.
To so prostori, kjer lahko prebiješ čas in kjer so kotički, v katerih si lahko kreativen. Zdaj opazujem ljubljanske Mlade zmaje, klube za najstnike in mlade odrasle, in se mi zdijo neverjetno pomembni. V tem norem času bodo prostori, v katerih se najstniki lahko srečujejo v živo, ždijo in se jim tam celo nekaj vsebinskega dogaja, usodnega pomena v njihovem odraščanju. Stiki, ki jih bodo vzpostavili, socialne veščine, ki jih bodo pridobili, in mentorji, ki bodo vplivali nanje, bodo izrednega pomena.«
