Od drobiža in časopisa do hrane – Ljubljančani razkrivajo, komu in kako pomagajo ljudem v stiski na ulicah prestolnice.
V Ljubljani se na ulicah pogosto srečamo z ljudmi v stiski. Nekateri prosijo za denar, drugi prodajajo revijo Kralji ulice, namenjeno podpori brezdomcem.
Kako se odločiti, komu dati drobiž, časopis ali kaj za pod zob, pa je vprašanje, s katerim se srečujejo številni prebivalci mesta.
Ljubljančani so na forumih in družbenih omrežjih delili svoje izkušnje in mnenja, ki kažejo, da je odločitev pogosto odvisna od pristnosti, truda in vedenja osebe v stiski.
Beračenje ali poštena menjava
Beračenje je neposredna prošnja za denar in pogosto ne zahteva posebnih dovoljenj. Kot je zapisal en Ljubljančan: »Če samo sedi s kartonom, se ne spomnim, da bi kdaj dal.«
Denar, ki ga nekateri podarijo, pogosto ne pride do osnovnih potreb, kot so hrana ali napitki, temveč se porabi za alkohol ali cigarete. Kljub temu se najdejo tudi primeri, kjer je pomoč sprejeta z iskreno hvaležnostjo.
Prodaja časopisa Kralji ulice ponuja drugačen pristop. Prodajalci morajo imeti dovoljenje in časopis prodajajo v zameno za svoj trud.
»Kralje ulice kupim praktično vedno, če je 'legit' prodajalec in da je trezen, prijazen in tako naprej – kar večinoma so,« pravi uporabnik Reddita.
Večina Ljubljančanov ocenjuje, da je to pošten način podpore, saj prodajalec izkazuje trud in spoštovanje do stranke.
»Neprimerno bolj spoštujem prodajo časopisa kot pa samo beračenje,« dodaja drugi.
Izkušnje Ljubljančanov
Prebivalci Ljubljane opisujejo zelo različne izkušnje z ljudmi v stiski. Nekateri pomagajo le, če oseba izkazuje trud ali iskrenost:
»Dam takšnim, ki se dejansko potrudijo in vložijo nekakšen trud – razni 'street performerji', kakšen mulc, ki na vogalu kitaro špila, kakšen žongler,« piše eden od uporabnikov.
Drugi opozarjajo na nevarnost prevar: »Na žalost sem nasedel tuji 'gluhonemi' punci, ki je zbirala podpise. Dal sem ji štiri evre, potem pa je hotela izsiliti deset evrov. Sem ji rekel, da nimam in je odkorakala z mojimi štirimi evri,« opisuje en komentator.
Nekateri prebivalci so opazili razliko med domačimi in tujimi berači:
»Problem so tisti tujci (Bolgari, Romuni), ki se pretvarjajo, da so gluhonemi ali invalidi.
Imajo nek 'fejk' seznam s podpisi … so tudi bolj uspešni pri nabiranju denarja. Takšne samo spodite stran,« opozarja uporabnik.
Takšne izkušnje ljudi spodbujajo k previdnosti in preudarnosti pri odločitvi, komu nameniti pomoč.
Kdaj in kako pomagati
Ljubljančani običajno upoštevajo več kriterijev pri odločanju, komu dati pomoč.
Veliko ljudi raje kupi Kralje ulice, če je prodajalec legitimen in prijazen.
»Če imam čas in drobiž, običajno kupim Kralje ulice. Če je legitimen prodajalec, je to najboljša možnost,« piše eden od komentatorjev.
Drugi dodajajo: »Če imaš nekaj minut časa in vidiš, da gre za trezno osebo, se včasih pomenim par besed in kupim Kralje ulice, če tega izvoda nimam.«
Ob tem mnogi poudarjajo, da se izognejo agresivnim ali vsiljivim posameznikom: »Navadno ja, razen tistemu glasnemu in žaljivemu kretenu v centru,« je zapisal en od Ljubljančanov.
Drugi raje podarijo hrano ali pijačo, kar zagotavlja, da pomoč prispeva k osnovnim potrebam. »Včasih jim raje kupim kaj za pod zob, če tarnajo, da so lačni. Kak sendvič pa pijačo, ni panike,« opisuje ena od Ljubljančank.
Pogosto se pojavijo tudi ganljive zgodbe, ki ostanejo v spominu:
»Enkrat sem brezdomcu prinesel pizzo in flašo vode, on pa je bil konkretno hvaležen, ko sva se čez dva dni spet srečala.
Niso vsi slabi, vem, da bi lahko bil jaz na njegovem mestu,« pripoveduje prebivalec mesta.
Drugi komentator opisuje zabavno izkušnjo doma:
»Enkrat sem srečal gospoda, starega okoli 70–75 let, ki me je vljudno prosil za evro, da bi si kupil kruh in malo salame. Dal sem mu, kar sem imel, in ko sem se čez nekaj ur vrnil, je bil že dobro razpoložen z litrom vina v roki, prepeval je drugim.«
Kaj se lahko naučimo
Čeprav so mnenja Ljubljančanov glede dajanja denarja ali hrane na ulici različna, se kaže jasen vzorec.
Najvarnejša in najbolj spoštljiva oblika pomoči je nakup Kraljev ulice, če je prodajalec legitimen.
Če prodajalca ni, lahko ponudite hrano ali pijačo, če imate čas in možnost, medtem ko je Ljubljančani denar raje namenijo tistim, ki izkazujejo trud in spoštovanje.
Kot mnogi poudarjajo, je pogosto prav osebni pogled tisti, ki odloča: »To bi lahko bil jaz,« in prav ta misel pogosto spodbuja Ljubljančane k pomoči tistim, ki jo resnično potrebujejo.
