Feministična tura po Ljubljani: Ženske končno dobijo svoje ime in prostor, ki si ga zaslužijo

Ljubljanska feministična tura je letos praznovala peto obletnico obstoja – prva tura je bila pod okriljem zavoda Urbana Vrana speljana poleti 2017.

»To, da je doživela že peto obletnico, je tudi dober pokazatelj priljubljenosti tega proizvoda kulturnega turizma. V petih letih smo včasih slišali, da gre za nišno turo, ki ima omejeno publiko in zato ne more preživeti. A se je izkazalo ravno obratno,« je za Ljubljanainfo povedala Jasmina Jerant, soavtorica feministične ture. 

Tura je z leti rasla in dobila kar dve svoji sestri. Prva je bila Misterij ženske literarne Ljubljane, ki jo je Urbana Vrana ustvarila na predlog Vodnikove domačije in se osredotoča na ženske v literaturi - ne samo kot avtorice, temveč tudi kot like v literaturi, tiskarke in podobno. Njeno ime izhaja iz dela ene prvih feminističnih avtoric, Zofke Kveder, Misterij žene. 

V  sodelovanju z Mestom žensk – društvom za promocijo žensk v kulturi, so nato pripravili še Kolesarsko feministično turo, ki vodi tudi izven centra Ljubljane.

»Namen vseh treh tur je prikazati pozabljeno, odsotno, zabrisano zgodovino žensk, ki so v ljubljanskem (in tudi širšem) prostoru delovale in pustile s svojim ustvarjanjem pečat, ki ga ne smemo več ignorirati. So del celote, ne pa nek obskurni slučaj v zgodovini Slovenije,« je dejala Jerant.

Najpogostejši obiskovalci so …

Sprva se je ture udeleževalo več turistov in turistk kot lokalnih prebivalcev, vendar se je to hitro spremenilo, saj se je po prvih medijskih objavah glas razširil in napovedane ture so bile včasih zapolnjene v dveh urah po objavi na Facebooku.

»Z leti se je izkazalo, da so najpogostejše obiskovalke ženske različnih starosti, od okoli 20 let pa vse do upokojenk,« je pojasnila Jerant in dodala, da slednjim tura veliko pomeni, saj s tem, ko se med drugim beleži dosežke žensk na področju ženskih pravic, na nek način zadeva tudi njih, ker so se za pravice borile. Pogosto se na turo vrnejo in pripeljejo s sabo svoje hčerke in vnukinje. 

Stalne obiskovalke so tudi ljubljanske fakultete (Filozofska, Fakulteta za družbene vede, Pedagoška fakulteta), ki pripeljejo študentke in študente, in druge različne znanstvene, politične in raziskovalne institucije. 

»V času covida je seveda upadel prihod tujih obiskovalcev, a se sčasoma tudi to spet popravlja. Moram še izpostaviti, da je med turističnim občinstvom veliko več moških kot med slovenskim, kar kaže na to, kako pri nas 'feminizem' in 'ženske pravice' še vedno jemljemo kot nekaj, kar naj moških ne bi zadevalo, ko pa v resnici se jih še kako. Zadeva se vseh nas. Ne gre za muho ali ženski 'hobi', temveč za resen del skupne zgodovine.«

Zgodovinska obdobja niso omejena …

V Ljubljani imamo okoli 360 spomenikov, manj kot 10 pa jih je bilo postavljeno v poklon žensk. Vendar pa se na Ljubljanski feministični turi ne posvetijo samo tem redkim obeležjem, temveč tudi prostorom, trgom, zgradbam, vogalom, ulicam, ki se nanašajo na zgodovino žensk. 

»S tem zgodovino žensk umeščamo v prostor in jih z njim povezujemo. Zgodovinska obdobja niso omejena. Na eni točki gremo dva tisoč let nazaj v preteklost. Se pa večinoma vrtimo od druge polovice 19. stoletja dalje, saj se je takrat tudi pričelo in sčasoma jačalo delovanje za ženske pravice na družbenem, političnem in ekonomskem področju, pa vse do danes, do aktualnih zgodb, problematik in imen.«

Zgodovina je vedno zgodovina tistih, ki jo pišejo

V središču mesta je zgolj ena ulica poimenovana po ženski, in sicer ulica Josipine Turnograjske, ki jo najdemo med Šubičevo in Erjavčevo cesto. Kot razlog, zakaj je zgolj ena, Jerant navaja: »Razlog gre pripisati že pregovorno »moški zgodovini«. Zgodovinopisju, ki beleži samo moške dosežke.

Kot je nekoč dejala zgodovinarka Manca G. Renko, »zgodovina je vedno zgodovina tistih, ki jo pišejo, in verjetno se moški, ki so imeli največ besede v zgodovinopisju, niso zanimali za določene dele zgodovine.« 

In umestitev, beleženje žensk v prostoru, kjer so delovale, je na nek način povezano tudi s tem. Če jih zgodovinopisje ignorira, jih, posledično, tudi družba, saj postanejo prezrta imena le slučajni in obskurni dodatek v zgodovini, ki kot da ni imel nikakršne teže in ni soustvarjal prostora in časa: »S turo želimo to spremeniti vsaj na ravni prostora.«

Zgodba o Juliji Primic in Ani Jelovšek

Sestavljanje ture je bilo za ustvarjalke pogosto potapljanje v neznano, brskanje po zaprtih skrinjah, odstiranje prahu: »In vsakič znova se je kaj novega tako zasvetilo, da me je presunilo. Vsako novo odkritje me je navdušilo, zato težko izberem svoj najljubši del ture. Je pa slovenskim obiskovalcem in obiskovalkam verjetno najbolj zapomnljiva (in tako tudi vidimo po njihovih odzivih) na novo predstavljena zgodba o Juliji Primic in Ani Jelovšek.« 

Ta je bolj realna, manj turistična in, za spremembo, iz ženske perspektive, predvsem pa iz perspektive Primic in Jelovšek.

»Mislim sicer, da je tudi zanimivost ture to, da je pogosto zabavna, prepredena s humorjem, sproščena in da je to tisto, kar je tudi dvignilo njeno priljubljenost, saj ni v stilu dolgočasnega predavanja in nizanja dejstev, ampak gre za pripovedovanje zgodb, ki dovoli občinstvu, da samo razmisli o tem, kar je slišalo in da se jim vtisne v spomin. Ne moraliziramo, ampak odstiramo.«

Zgled Ljubljane na Islandijo

Feministične ture so se iz Ljubljane začele širiti tako po drugih krajih v Sloveniji (Novo mesto, Celje, Ptuj, …) kot tudi po tujini. »Soustanovili smo Global Network of Feminist Tours, v katerega so vključene ture iz Južne Amerike pa vse do Tajske. Še posebej smo veseli, da so po obisku ture v Ljubljani svojo feministično turo dobili tudi v Reykjaviku, na Islandiji.«

Islandija je država, ki velja za najbolj zgledno državo na svetu v navezavi na pravice žensk, inspiracijo za svojo turo pa je dobila od ljubljanske feministične ture, kot jim je tudi sporočila islandska avtorica.

Da imajo feministične ture - ne samo pri nas, ampak tudi po svetu - dejanski družben učinek, saj s tem ko zgodbe pripovedujejo, tudi spodbujajo družben spomin, priča članek, letos objavljen v zborniku Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in sicer na temo družbenega učinka feminističnih tur. Intervjuji z avtoricami in vodnicami feminističnih tur po slovenskih mestih kot tudi z avtoricami in vodnicami tur v Buenos Airesu, na Dunaju, v Parizu, Rimu, Reykjaviku in v Washingtonu prikažejo, kako se zgodovina mest osveži in kako se spremeni zavest prebivalcev in tujih obiskovalcev, ko obiščejo feministične ture. 

Na tak način pa tudi obiskovalci sami soustvarjajo novo zgodovino, ki je bila prej pozabljena, izbrisana in prezrta. »Ženske končno dobijo svoje ime in prostor, ki si ga zaslužijo za svoje dosežke in za vse, kar so prispevale,« je zaključila Jerant.