Meščani pa tudi obiskovalci Ljubljane že dalj časa opažajo, da je precej lokalov, trgovskih in poslovnih v samem središču mesta praznih.
Sploh v zadnjem času se je zgodilo precej: vrata je zaprla že legendarna Kraš bomboniera na Slovenski cesti, tudi njena soseda Ana Roš je zaprla svojo Pekarno Ana, proti Bavarskemu dvoru je praznih precej gostinskih lokalov.
Tudi na Gosposvetski in Tavčarjevi se je nekaj lokalov zaprlo, a prostori ostajajo kar prazni. Tudi na Miklošičevi smo opazili prazne prostore.
Da ne govorimo o Metalki in podhodu Ajdovščina, ki sredi mesta že precej časa samevata.
Zakaj je tako? Ima mestna oblast enotno politiko, kaj sodi in kaj ne v mestno središče in zakaj ne ukrepa?
»Zadeva je preprosta,« je na to vprašanje odgovoril župan Ljubljane Zoran Janković.
»Največja škoda je bila narejena takrat, ko so meščani kupovali prostore za deset tisoč mark, leta 1994.
To me še najmanj moti, težava je v tem, da so prodali pritličja.
Mi lahko imamo strategijo samo v prostorih, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana.
Tam je jasno zapisano, da imamo dva kriterija za izbor: eden je vsebina, o tem odloča komisija odloča, kaj je primerna vsebina in kaj ne, in pa drug kriterij, ki je seveda cena.«
Župan trdi, da se občina v svoje najemnike ne vtika.
»Tipičen primer je na primer Filipov dvorec. Bilo je mnogo idej, kaj vse bi bilo boljše od tega, kar je tam zdaj. Ampak prostor je naš, to je pomembno.«
»Ne vem, kakšna dejavnost bi morala biti, da bi rekli: to pa ni možno,« je še povedal.
Določene dejavnosti morajo sicer imeti soglasje, tudi stanovalcev, mnogo pa jih tega ne potrebujejo.
Za ostali del lokalov in trgovinic, ki so v stavbah v zasebni lasti, pa velja zakon trga, saj lokal najame tisti, ki lahko ponudi najvišjo najemnino. In te v središču mesta res niso nizke.
Kaj sploh je Jazbinškov zakon?
Župan je govoril o tako imenovanem Jazbinškovem zakonu, po katerem so nekateri državljani postali lastniki stanovanj, tudi v Ljubljani, na mnogih prestižnih lokacijah v središču mesta.
Cene so bile nizke: ponujali so jim celo različne popuste. Za takojšnje plačilo so stanovanje dobili s 60-odstotnim popustom!
Imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi ožji družinski člani so namreč lahko odkupili nekdanje družbeno stanovanje s 30-odstotnim popustom, pri čemer so morali desetino pogodbene cene vplačati kot polog, ostanek pa v največ 20 letih. Če so kupnino poravnali v gotovini v 60 dneh, pa so dobili stanovanje za samo 40 odstotkov njegove točkovne vrednosti.
Neuradna formula je bila: povprečno stanovanje za ceno stoenke.
Naslednje generacije take, enake ali podobne možnosti - odkupa stanovanja po ceni 'stoenke' - niso imele.
Stanovanjski zakon iz leta 1991, poznan tudi kot Jazbinškov zakon, je slovenski zakon s področja določanja postopkov in razmerij v večstanovanjskih hišah in stanovanj v družbeni lasti.
Poleg sistemskega urejanja področja je vseboval tudi načine in pogoje za privatizacijo stanovanj, ki so bila do takrat v družbeni lasti.
Na osnovi tega zakona so najemniki v družbenih stanovanjih lahko pod relativno zelo ugodnimi pogoji z odkupom pridobili lastninsko pravico nad stanovanji, v katerih so bili do tedaj imetniki stanovanjske pravice, najem je bil le tehnična artikulacija dejanske dedne posestne pravice.
Do 1. novembra 2010 je bilo po podatkih Stanovanjskega sklada Republike Slovenije evidentiranih 160.405 kupoprodajnih pogodb, sklenjenih na osnovi določil zakona.
Zakon, ki je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen 11. oktobra 1991, je dobil ime po takratnemu predsedniku Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora v vladi Alojza Peterleta, Mihi Jazbinšku, ki je bil eden glavnih avtorjev zakona.
Stanovanjski zakon, sprejet v času Demosove vlade, je bil en izmed osrednjih privatizacijskih zakonov, ki naj bi omogočili socialnoekonomski prehod iz socializma v kapitalizem.
Starejše novice
