V nedeljo, 12. marca, smo se udeležili pogovornega večera Zgodbe o ljudeh in knjigah, na katerem je Manca Košir gostila avtorici Danico Vidmar in Lucijo Čevnik.
Z gostjama je Manca Košir v nabito polni ljubljanski Švicariji spregovorila o izzivih, ranah in lepotah materinstva ter njunih knjigah Deklice brez gnezda ter Mama hčerki, ki tematizirata zapletene ter travmatične odnose med materami in hčerami.
Še v današnji slovenski družbi, ki naj bi bila glede čustev veliko bolj odprta kot nekdaj, je mnogokrat težko spregovoriti o odnosu mati - hči, sploh, če je bil za hčere in matere vir travm, jeze ali tesnobe.
Najbrž je prav zato v nedeljo zvečer ljubljanska Švicarija kar pokala po šivih. Gostji literarnega večera, Danica Vidmar in Lucija Čevnik, imata skupno poslanstvo: obe se intenzivno ukvarjata z vprašanjem odnosov, materinstva in generacijske travme.
Danica Vidmar je avtorica knjige z naslovom Deklice brez gnezda, v kateri prevprašuje odnos staršev s svojimi odraslimi otroki, ki so že zapustili svoj primarni dom, pa tudi to, kar imenuje družinske skrinje in družbeno črnilo materinstva.
Lucija Čevnik pa je psihoterapevtka, ki se posveča predvsem delu z mladostniki in je tako z gosti delila svoje profesionalne uvide o vzgoji ter problemu toksičnega materinstva, kjer mame vede ali nevede tekmujejo s svojimi hčerami ter nanje prenašajo nezdrave vzorce obnašanja.
Celoten večer je torej potekal v znamenju osebnih zgodb ter tudi znanstvene debate o fenomenu odnosa mati - hči.
Zakaj je prav odnos mati - hči tako poseben?
Lucija Čevnik je poudarila, da so hčere na nek način podaljški svojih mam, saj jim slednje predajajo svojo zapuščino. Materinska vez kaže na ambivalentno ljubezen, saj lahko mama hči zastruplja s toksičnimi vedenjskimi vzorci. To Čevnik opaža tudi v svojem terapevtskem delu.
»Otrok lahko postane trofeja, mama hčerko razume kot svoj produkt,« je povedala.
Danica Vidmar pa je poudarila, da so otroci tudi naši učitelji in da se lahko mame od svojih hčera mnogo naučijo, če jim le dajo prostor.
Obe avtorici sta spregovorili tudi o odnosih in pojmu krivde. Zdi se, da je posebej odnos mati - hči pogosto odnos, poln krivde in zamer.
Matere vzgajajo z žrtvijo in na drugi strani s tem ustvarjajo krivdo, je prepričana Čevnik. V tem prepričanju ji je pritrdila tudi Danica Vidmar.
»Krivda je dvojno škodljiva,« je poudarila.
Opaža, da se krivda posameznika na koncu spremeni v njegovo zamegljenost, saj se ves čas ukvarja zgolj s seboj, s svojo krivdo in tem, kako bi zmanjšal njen vpliv ter občutek.
Tako mnoge mame zapadejo v egocentrizem in postanejo sebične. Svojega otroka na drugi strani sploh več ne vidijo, je razložila Vidmar.
Čevnik je dodala še, da je krivda lahko oblika nadzora. Starši, ki se namreč 'žrtvujejo' za svoje otroke, vedo, da ne morejo njihovi otroci te žrtve nikdar poplačati, zato krivdo uporabljajo kot orožje.
Manca Košir je ob tem dodala, da je krivda prekletstvo celotnega slovenskega naroda, kar morda najlepše pokaže že fenomen cankarjanske matere.
Tisto skodelico kave bi morala Cankarjeva mama zabrisati ob tla in zahtevati opravičilo, je ob tem še hudomušno dodala Čevnik.
Delati je treba na brezpogojni ljubezni
Tako Manca Košir kot gostji, vse tri mame, so se dotaknile tudi vprašanja tega, kako preseči družbena pričakovanja, ki mama mnogokrat nalagajo neizmerno težko nalogo popolnosti.
Situacija mlajše generacije žensk je glede tega malo boljša, so ugotavljale v slogi, vendar se vse prevečkrat kaže, da je naloga mame pravzaprav, da najde sebe in svoje življenje, da bi lahko tako gradila na brezpogojni ljubezni, ki na njeno hči ne projicira generacijskih travm ali prevelikih pričakovanj, ki jih hčere mnogokrat občutijo kot izjemen pritisk in se zaradi tega še bolj zaprejo vase.
Danica Vidmar je v zvezi s tem v svoji knjigi zapisala: »Najprej moraš najti samega sebe, da lahko najdeš kogarkoli.«
Otroci so pogosto nevidni žalovalci
Lucija Čevnik je z občinstvom delila tudi svojo težko osebno zgodbo. Pri štirih letih je ostala sama z babico, potem ko ji je umrla starejša sestra, zaradi česar je njena mama trpela za duševnimi posledicami.
Manca Košir je ob tem dodala, da so otroci mnogokrat nevidni žalovalci.
Danica Vidmar je opomnila tudi na to, da se še nekaj desetletji nazaj ni javno govorilo o integriteti ali enakopravnosti otrok in da so otroci mnogokrat spregledani in nevidni, kadar se v družini zgodijo travmatični dogodki, ki se nalagajo v naše družinske skrinje, ki jih nosimo s seboj vse življenje.
Večer se je končal s poslanicama gostij, ki sta občinstvo pozvali, naj se ne sramujejo, če potrebujejo strokovno pomoč pri reševanju zapletenih generacijskih travm in naj se večkrat zazrejo v svoje otroke, ki so pogosto naše ogledalo.
Lucija Čevnik je poudarila, da je pri tem izjemnega pomena delo na sebi, Danica Vidmar pa je za konec dejala še, da so otroci najbolj dragoceni, kadar so najbolj problematični, saj se šele skozi konflikt lahko osvobodimo in premislimo, kdo smo in kdo je oseba na drugi strani, pa naj bo to hči ali sin.
