Dobro leto prej je skupina oklevala med daljšo pavzo po zaključku zadnje turneje ali celo dokončnim prenehanjem sodelovanja, a jih je odziv javnosti na izjemno oddelan nastop na Live Aidu 13. julija 1985, motiviral k spremembi načrtov. Drugo polovico poletja so tako preživeli v studiju Musiclands v Münchnu, kjer je nastala One Vision, takrat šele druga skladba, ki so jo kolektivno podpisali vsi štirje člani.
Navdihnjena z Live Aid / Band Aid podvigom Boba Geldofa je novembra naskočila 7. mesto britanske lestvice. Vmes so dobili še eno ponudbo za filmsko glasbo; po kontraverznem, a zanimivem eksperimentu s Flash Gordon (1980), ki so se jo mnogi poslušalci ognili v velikem loku, so se odločili, da vseeno ustvarijo še eno glasbeno kuliso, tokrat za film Highlander, zgodbo o večstoletnem boju nesmrtnikov, ki so borijo za veliko nagrado, ki čaka končnega zmagovalca. Glasbeniki so si ogledali 20 minutni izsek filma v nastajanju in Brian May je bil tako ganjen, da je na poti domov že v avtu spisal večino balade pod imenom Who Wants to Live Forever.
Album A Kind of Magic je izšel aprila 1986, na njem je bilo pet skladb neposredno navdihnjenim s Highlanderjem, preostanek pa ni imel veze s filmom, tudi podnaslov ni nikjer omenjal, da bi šlo za glasbo spisano za film. Skupina je napovedala datume evropske turneje z otvoritvenim večerom v Stockholmu in koncertom na stadionu Wembley, kjer so leto prej triumfirali na Live Aidu. Prizorišča so rotirala med največjimi dvoranami in stadioni. Po številu obiskovalcev je šlo za največjo evropsko turnejo benda, med načrtovanimi postanki pa so bili prvič tudi Moskva, Leningrad, Sofija, Budimpešta in Praga. Na koncu so zeleno luč prižgali le v Budimpešti, ostale države varšavskega pakta so se ustrašile vpliva “dekadentnega rocka”, ki bi ga ta imel na mladino.
Prvi nastop na stadionu Wembley v domačem Londonu se je razprodal v rekordnem času in dodan je bil še eden - tudi za tega so vstopnice zmanjkale isti dan. Medtem, ko je bend pridno vadil repertoar, je album A Kind of Magic pa posegal po vrhovih evropskih lestvic - nič čudnega, namerno je zvenel je zelo komercialno. V Ameriki ga sicer niso povohali, a Queen so bili tam že nekaj let v “prostem padu”, pičlih šest let potem, ko so veljali za najbolj vroč bend na drugi strani Atlantika.
Prvi koncert v Stockholmu 7. junija si je ogledalo 30.000 obiskovalcev, oder je bil sestavljen iz ogromnega števila odrskih luči in enako impresivnega ozvočenja, bend je drvel skozi skrbno izbran repertoar hitov 15-letne kariere. Menedžer Jim Beach je iskal dodatno prizorišče v Angliji, saj je bilo pet meganastopov že razprodanih in ponudba niti približno ni dosegala povpraševanja. Sprejeta je bila odločitev, da se bo evropska turneja zaključila v prostranem parku Knebworth 9.avgusta (prvotni urnik je turnejo zaključeval v španski Marbelli), megaprizorišču, ki je v preteklosti bilo rezervirano ekskluzivno za največja glasbena imena kot so Led Zeppelin, The Rolling Stones in Pink Floyd. Vseh 120.000 vstopnic je pošlo v nekaj dneh in kitarist Brian May pa je pozneje razkril, da je bilo toliko povpraševanja po vstopnicah, da bi zlahka razprodali 5 ali 6 večerov na Wembleyu.
Ko se je karavana, zdaj imenovana Magic tour, po Stockholmu valila preko nizozemskega Leidna (v tamkajšnji Leidenhalle so razprodali tri nastope) po preostanku Evrope, je bilo jasno, da so Queen kot izvajalci stopili stopničko višje. 1981 so kot prvi zahodni glasbeniki nastopali na razprodanih stadionih Južne Amerike in Freddie je izpilil svojo vlogo mojstra ceremonijala do te mere, da se je množici zdelo, da prisostvujejo intimnemu koncertu, ne da se nahajajo v več desettisočglavi množici. Triumf na Live Aidu je bil opomnik miljardi teve gledalcev kakšen mojster je in zdaj je svoj odrski talent razkazoval vsako noč. So pa dolgoletni člani spremljevalne ekipe prvič opazili nenavadne spremembe pri bendu. Običajnega žuranja več ni bilo, glasbeniki so raje počivali kot zabijali ure v nočnih klubih, Freddie Mercury, nekoč divji žurer, je zdaj noči preživljal v hotelski sobi in igral scrabble. Julija so koncerti obiskali Anglijo, wembleyska nastopa si je ogledalo milijone teve gledalcev (pozneje je posnetek uradno izšel na avdio in video formatu), konec meseca so nastopili v Budimpešti kot prvi zahodni rock bend na tako velikem prizorišču za železno zaveso in večer so mojstrsko zabeležili z vsemi 35-mm filmskimi kamerami, ki so jih premogli na Madžarskem.
Nekje proti koncu turneje v Španiji so se člani sprli v zaodrju. Freddie jim je jezno zabrusil, da naj si ne mislijo, “da bom to počel (koncentiral) v nedogled.” Opazko so vzeli kot ziritirano reakcijo na utrujenost, Brian May pa je pozneje razglabljal, da je “Freddie verjetno že vedel za bolezen in odmerjen čas, ki mu je ostal.” Svojim kolegom je tragično novico o okužbi v virusom HIV sporočil leto pozneje. Po Marbelli je na urniku ostal samo še največji nastop v Evropi, na prostranem travniku in kuliso srednjeveškega gradu po imenu Knebworth House.
9.avgusta 1986 se je pred odrom nagnetlo 120.000 obiskovalcev na zaključnem koncertu turneje. Pred prihodom glavnih zvezdnikov so pristotne zabavali Belouis Some, Status Quo in Big Country. Status Quo so sicer bili največje ime med posebnimi gosti (leto prej so svečano otvorili Live Aid z Rockin’ All Over the World), a so isti dan imeli še nastop v Nemčiji, zato so nastopili prvi.
Starejše novice
