Z njimi smo se pogovarjali pred največjim koncertom kariere.
Tik preden so 'zatresli' Stožice in navdušili več kot 11.000 oboževalcev, smo se s skupino Mi2 pogovarjali o treh desetletjih glasbenega ustvarjanja, ki so jih zaznamovali brezčasni hiti in nešteto nepozabnih nastopov.
Tone Kregar in Jernej Dirnbek sta nam ob tej prelomnici razkrila spomine na prve koncerte, zaupala, zakaj njihove pesmi še danes prepevajo mlajše generacije, katere skladbe jima pomenijo največ in kaj čaka Mi2 v prihodnjih letih – potem ko so dokazali, da je 'življenje praznik' že celih 30 let.
Vse najboljše, skupina Mi2, za 30. rojstni dan. Kakšni so občutki?
Tone: »Kot pri vsakem praznovanju tako častitljive obletnice je po eni strani veliko veselja, ker nam je to uspelo, po drugi strani pa tudi nekaj grenkobe in zavedanja, da je za nami že 30 let! Madona, to je dolga doba! Vse najlepše je tako rekoč za nami (smeh).«
Jernej: »Ja, človek se zamisli in vpraša, koliko sploh še imamo pred sabo (smeh).«
Se še spomnite prvega koncerta v Rogaški Slatini?
Jernej: »Še, še. Na srečo so ga snemali, kot da bi že takrat vedeli, da bo šel v zgodovino. Tako imamo video in avdio posnetek tistega večera. Spominov na tisti dan je pa tudi ogromno. Saj pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli.«
Ustvarili ste številne hite, ki jih prepevajo cele generacije. Katera pesem pa ima za vaju poseben pomen?
Tone: »Težko bi se odločil. Določene pesmi imajo zame zelo osebno noto. V tem kontekstu ima pri meni zagotovo neko posebno vlogo Štajersko nebo. Seveda pa imam nekaj svojih favoritov, zelo malo pa je takih glasbenih 'otrok', ki jih ne bi maral.«
Jernej: »Večer pred Rudekovo gorco je tista, ob kateri se mi kar milo stori, ko jo igramo. Res pa je, da jo redko izvajamo v živo, ker bolj paše v akustičen ambient kot na rock koncert. Tudi v Stožicah je ne bo, saj je to prizorišče rezervirano, da ga 'žgemo na mrtvo'.«
Vaša besedila so precej neposredna in kritična. Ste imeli zaradi tega kdaj težave?
Tone: »Načeloma nekih hudih škandalov ni bilo. Res pa je, da so se morda kdaj kakšna vrata zaradi tega zaprta. Po drugi strani pa so se zaradi istih pesmi odprla številna srca poslušalcev. Če potegnemo črto, nam je to dalo veliko več, kot vzelo, zato menim, da so naša besedila globoko v plusu.«
Generacije se menjajo, mladi poslušajo nove žanre. Pa vendar so tudi vaši koncerti polni najstnikov. Zakaj?
Jernej: »Zato, ker so ti najstniki iz zelo dobro vzgojenih družin (smeh). »No, malo heca. Dejstvo je, da se stvari spreminjajo; danes imajo mlajše generacije raje harmoniko kot električno kitaro. Ampak kamorkoli pridemo, vedno v prvih vrstah vidimo tudi mlade poslušalce. Očitno se tudi mladi še vedno poistovetijo z nami, našo glasbo, in to, da naš rokenrol živi dalje, nas veseli.«
Bi po treh desetletjih za nazaj kaj spremenili?
Tone: »Kaj bistvenega ne. Če bi karkoli spreminjali, bi bil gotovo tudi končni rezultat drugačen, zato 'ne'.«
Kako bi opisali, kje ste kot skupina danes in kam greste?
Tone: »To je zagotovo prelomnica. Mislim, da smo že pred nekaj leti dosegli zenit svojega delovanja. Zdaj je vse, kar lahko počnemo – in kar nam tudi uspeva, Stožice so dokaz tega –, da na tem zenitu vztrajamo čim dlje.«
Po 30 letih nastopov – imata pred nastopi sploh še kaj treme?
Jernej: »Na srečo ja. Trema je tista, ki te prisili, da jemlješ dogodek resno. Da ne greš zlahka na oder, da ne poskušaš stvari oddelati z levo roko. Tako veliko prizorišče in tako veliko občinstvo, kot je v Stožicah, pa je še dodaten razlog za spoštovanje in hkrati navdušenje. Seveda pa bo po prvih pesmih trema popustila in se bo spremenila v močno veselje in še kakšno drugo lepo čustvo.«
Kaj lahko obiskovalci pričakujejo na koncertu?
Tone: »Mislim, da bodo ljudje doživeli točno to, kar z nami doživljajo že 30 let. Oni vedo, po kaj pridejo, in to bodo izkusili tudi danes. To bo ena velika rokenrol veselica, kjer ne bo barier med nami in občinstvom. Mogoče se sliši zlajnano, ampak teh 11.000 ljudi v Stožicah bo naš sedmi član.«
