Najpopularnejši slovenski rock bend je proslavil tri desetletja obstoja v družbi 12.000 prijateljev.
Ko se je v soboto odvrtel daljši uvodni filmček z utrinki tridesetletne zgodbe benda in se je zaslišal ciklični motiv otvoritvene Ring, je dvorana glasno eruptirala.
Okrog velikega rojstnodnevnega koncerta Siddharte je zadnje tedne vladala prava mrzlica. Karte so bile razprodane že spomladi in preprodaja po navitih cenah je cvetela. Zdelo se je, da bi se vsi radi prišli v Stožice »pofočkat«, ker ni bolj iskane vstopnice kot tiste, ki je ne moreš dobiti.
In tako se je začelo z rafalom uspešnic: sledila je čisto prva, Pot v X, nato Klinik, Domine, T.H.O.R., ognjeni zublji so švigali z odra, B Mashina se je kotalila in dvigala v nebo, pisane luči so prebadale pet glasbenikov na odru.
Siddharta ostaja fenomen slovenske glasbene scene. Lirični in dikcijsko čisto svojstveni, glasbeno pri »heavy« komadih antiradijski, a jih radiji vseeno vrtijo, OK, raje kakšne baladne štikelce, ki so na zadnjih albumih nekako prevzeli primat, a vseeno jih predvajajo.
Oder je bil na nivoju produkcije bendov, ki polnijo mednarodne dvorane. Festivalsko visok, kar za tiste v prvih vrstah ni najbolj optimalno, a se glasbenike vsaj normalno vidi s konca dvorane. Tako kot pred dvema letoma je bila z glavnega odra speljana sprehajalna pista, ki je zaobjemala 100 duš, ki so prvi dan prodaje za ekskluzivno vstopnico odštele 110 evrov.
Siddharti ljuba Metallica takšno odrsko postavitev dokaj redno fura od leta 1991 in jasno, da se dobre ideje skopirajo. Ozvočenje se je slišalo zelo solidno, a Stožice so zloglasno težke za res dobro zvočno izkušnjo.
Res so v loku obešeni zvočniki zakrivali pogled na osrednji ekran tistim na tribunah z najboljšimi sedeži, a to so »otroške bolezni«, ki jih produkcija običajno spili na turneji – slovenski bendi pa zaradi majhnosti trga takšne koncerte prirejajo sporadično.
Prvi evforiji je neizogibno sledila padec vzdušja, ki omogoči, da se obiskovalec lahko osredotoči na drobnarije. Kot to, da se Boštjan med bobnanjem pogosto široko nasmiha, nekoč je ves čas deloval zaskrbljeno ali zdolgočaseno. Da novi klaviaturist Nejc Škofic z jazzovskim »čopičem« skladbam dodaja sofisticiran zven. Da bi lahko Tomi snel zatemnjena očala in kapo.
Da skladb, ki zagotovljeno sprožijo glasno prepevanje vseh, kot je Na soncu ni treba razvleči do te mere, da naboj izgine nekam v zrak. Da je bila ideja koncerta brez glasbenih gostov odlična (razen Janijeve hčerke Izabele pri Na nebu, a je ona že skoraj članica benda), saj se podobni jubilejni koncerti zaradi številnih gostovanj spremenijo v revijalnih popevkarski »festival« namesto v proslavo slavljencev. In da pri rock koncertu balade dramaturško bolj sedejo nekam v sredino repertoarja in ne na konec osrednjega dela.
Je pa bilo vrhuncev še nekaj. Emocionalna izvedba Samo edini, posvečena Tomijevemu in Boštjanovemu preminulemu očetu, je orosila marsikatero oko.
15-minutni medley (venček), odlomkov po ene skladbe iz vsakega koncerta je bil dobrodošlo presenečenje, saj je šlo za že dolgo neizvedene in malo pozabljene štikelce.
In za konec Piknik, za katerega so se vsi glasbeniki zbrali na »špici« odra in Stožice transformirali v skoraj klubski prostor.
Kljub trem uram je zmanjkalo nekaj prelomnih momentov kariere: Lunanai, Orion Lady, Rave in Plastika so momenti, ki so močno označili prvo desetletje benda, a jih tokrat ni bilo slišati. Seveda bi vsak našel še kakšnega svojega manjkajočega favorita. So pa tri ure minile hitro, tako kot zadnjih trideset let.
Izvedeni repertoar:
Ring
Pot v X
Klinik
Domine
T.H.O.R.
Napalm 3
Mir
B Mashina
Samo edini
Medrevesa
1 Minuta
Khanta
Od višine se zvrti
Superblow (medley 10 skladb z 10 albumov)
Jaz
Na nebu
Platina Ledena
*** dodatek 1 ***
Venom E
Stipe
Na soncu
*** dodatek 2 **
Piknik
