Predstavljajmo si. Nedeljsko popoldne, čas po kosilu. Družina se doma opremi z navijaškimi rekviziti in se skozi mesto odpravi do stadiona. V zraku je čutiti neko posebno napetost - danes se igra derbi. Dan derbija ni kot katerikoli drugi dan v letu.
Navdušenci ga stežka pričakujejo že v tednih pred njim, na spletu se zapletajo v ostre debate s podporniki nasprotnega moštva, mediji pa športnemu prazniku, kot ga radi poimenujejo, dajo še dodaten zagon in pritegnejo tudi pozornost tistih, ki jim je sicer prav malo mar za to, kar se dogaja po zelenicah, parketih in ledenih ploskvah širom naše dežele.
Nato pa - bum. Velika skupina zamaskirancev na svoji, od očetov, mamic, dedkov, babic, otrok in ostale splošne populacije ločeni tribuni z glasnim skandiranjem, transparenti in predvsem pirotehničnimi sredstvi atmosfero na stadionu v hipu spremeni v pravo vojno stanje.
Tekme so zaradi gostega dima, včasih pa tudi »topovskega udara« pogosto prekinjene, v nekaterih, na srečo v Sloveniji izredno redkih primerih, pa tudi odpovedane.
Namesto črno-belega, kakršnega so nedvomno na včerajšnjem prekmursko-štajerskem derbiju v Murski Soboti pričakovali domači navjači, smo dobili zgolj črn scenarij. Neznana »vijolica« je v neposredno bližino klopi za rezervne igralce NK Mura odvrgla eksplozivno telo, ki je težje ali lažje poškodovalo kar šest igralcev in strokovnih delavcev.
Kako je lahko do tega prišlo in zakaj se zdi, da ni bilo doslej storjeno prav nič, da bi se tovrstni dogodki poskušali preprečiti?
Ultras
V Sloveniji imamo zgolj dve resni navijaški skupini, ki sta po svoji številčnosti, organiziranosti in finančnih sposobnostih zmožni prirediti pravi spektakl na tribunah. Gre za ljubljanske Green Dragonse in mariborske Viole. Čeprav se med seboj iz srca sovražita, sta si v nekaterih pogledih izredno podobni.
V osnovi gre za tako imenovani ultras skupini.
Ultras so vrsta navijačev nogometnih ekip, ki so znani po svoji fanatični podpori. To vključuje petje navijaških pesmi, organizirano uporabo bakel in dimnih bomb, prirejanje koreografij, prikazovanje zastav in transparentov ... Cilj vse te procesije je spodbuditi lastne ter nagnati strah v kosti gostujoče ekipe. Skorajda bolj kot navijanje na domačih tekmah pa ultrase zanima potovanje na gostovanja.
Tam so obravnavani povsem drugače kot na domačih tleh - prišli so pokazat, kdo in kaj so. Navijače Olimpije in Maribora na večnih derbijih že vse od trenutka, ko prestopijo Trojane, spremlja policijski konvoj. Ob prihodu pred stadion jih tam pričaka več sto do zob naoboroženih »robokopov«, ki morajo za vsako ceno preprečiti incident in navijače spraviti na tribuno, da se ne bi slučajno srečali na mestnih ulicah in povzročili vsesplošnega kaosa in razdejanja.
V zmes dodajmo še večje količine popitega alkohola (ali katere druge substance) in dobili smo pravo tempirano bombo - morda gre za lokalpatriotizem, fanatično zaljubljenost v klub ali huliganizem - v vsakem primeru pa je navijaška (sub)kultura nekaj unikatnega.
Ni prvič, ni zadnjič
Prava »vrednost« ultras skupine določena s tremi parametri: številčnost, kvaliteta navijanja in moč na ulici. Pretepaštvo, ki se včasih za koga konča tudi usodno, je način, na katerega se skupina uveljavi v svojem mestu in ga simbolično brani.
Tako Dragonsi kot Viole so v preteklosti neštetokrat v svojih akcijah pokazali, da mislijo smrtno resno. Spomnimo denimo na lansko finale pokalnega tekmovanja v Celju, ko so ljubljančani že več kot deset ur pred tekmo iskali Viole - po brutalnem pretepu pa noč preživeli v ječi. Na drugi strani pa so Štajerci med tekmo na tribuni zakurili ogromen kres, proti nasprotni tribuni pa so izstrelili nekakšen projektil, ki je na srečo zgrešil svoj cilj.
Tovrstni incidenti se na slovenskih tleh pogosto dogajajo že od 90-ih let prejšnjega stoletja, ko smo tudi dobili lastno nogometno ligo. In zakaj jih uradni organi ne znajo preprečiti?
»Zaprimo in ukinimo jih«
Po vsakršnem incidentu, ki se zgodi na športnem dogodku, lahko v medijih prebiramo dolge razprave o tem, da takšnih navijačev, ki se na tekmo hodijo pretepat in drogirat, ne potrebujemo. Oglašajo se politiki, sociologi, pedagogi, škofi in sosedov Jože ter vsi po vrsti najostreje obsojajo dogajanje.
In prav je tako - če so tovrstna dejanja v splošni populaciji zavržna in prepovedana, storitelje pa policija po hitrem postopku tudi odkrije in sankcionira, mora to veljati tudi za navijače. Kazen pogosto kritizirane Nogometne zveze Slovenije ter pristojnih organov mora biti drakonska in vzgojna. Kaj pa pravi zakonodaja?
Pravega Zakona o navijačih v Sloveniji nimamo. Zadnji resni poskusi so bili pred dobrim desetletjem, vendar brez uspeha.
»S tem želimo odstraniti le tisto peščico posameznikov, ki povzročajo ekscese. V preteklosti smo že uvedli personalizacijo vstopnic, prepovedali točenje alkoholnih pijač na stadionih in vstop pijanim osebam, vendar se izgredi še vedno dogajajo. Zato smo prisiljeni, da z nekimi dodatnimi ukrepi poskušamo skrajnežem preprečiti dostop na športna igrišča. To je cilj tega novega zakona,« je tedaj dejal Klemen Žaberl, predstavnik ministrstva.
Izločitev posameznih prestopnikov iz skupine je v teh primerih skorajda nemogoča.
»Odvzem pravice do ogleda nogometne tekme je sporen s stališča, da so se že dogajale napake policije, da je kaznovala ljudi, ki niso bili krivi. Praksa na slovenskih stadionih je taka, da ko se prižge bakla, je po tekmi popisan naključni obiskovalec tiste tribune in dobi kazen. V večini primerov so ljudje kaznovani, ne glede na to, ali so prekršek naredili ali ne,« je povedal predstavnik navijaške skupine Green Dragons.
Torej, če so organi pregona nesposobni izvesti identifikacijo posameznih kršiteljev, jim preostane le še eno - popolna prepoved izvajanja navijaških aktivnosti za določeno obdobje. O poštenosti tovrstnega ukrepanja bi lahko debatirali.
Druga plat kovanca
Navijači niso kar vsi povprek slabi ljudje. Na tribuni, namenjeni organiziranim navijačem, lahko človek sreča vse od šoloobveznih otrok do njihovih očetov, od preprostega delavskega razreda do uglajenih poslovnežev. Tem ljudem glasno in strastno podpiranje domačega kluba pomeni vse.
Pogosto navijaške skupine svojo številčno in organizacijsko moč uporabijo za javno dobro. Ljubljanska, mariborska, murskosoboška, koprska in številne druge skupine so v hudih časih bile med prvimi, ki so priskočile na pomoč svojim sokrajanom.
Kakšen je torej nauk zgodbe?
Organizirano navijanje v Sloveniji (sploh, če se ozremo proti drugim republikam skupne države, kjer so skupine v praksi mafijske organizacije s političnimi ambicijami) ni problematično.
Problematični so neuravnovešeni posamezniki, ki si osebnih frustracij ne upajo izraziti na odprtem in posledično to storijo na tribuni, kjer se lahko skrijejo v zavetje nogometne evforije. Na potezi so klubi, policija in zakonodajalec.
Starejše novice
